22.02.2012

Končno smo se tudi pri nas dokopali do demokracije, kot jo pojmujejo na Zahodu. Pri tem ne gre toliko za dobesedno "vladavino ljudstva" kot jo označuje ta grška beseda, pač pa za izpostavljanje posameznika kot osebnosti. Najprej človek kot posameznik in osebnost, potem šele država oziroma oblast.

V obdobju prehoda (tranzicije) na nov način medsebojnih odnosov do dela, lastnine, soljudi in ekološkega okolja, se moramo naučiti tudi novega načina sporazumevanja (komuniciranja). To ni tako enostavno, saj imamo od preteklih generacij vgrajene vedenjske vzorce po načelih "mora se", "treba je", "kaj bodo rekli ljudje", "zaradi ljubega miru", itd., katerih posledica je prej srdita ponižnost s stisnjenimi zobmi kot medsebojna enakopravnost.

V tranzicijskih družbah je še vedno navada, da oblastniki in vodstveni delavci radi iščejo krivce za težave prehoda na nov način mišljenja, dela, odnosov v prejšnjih "garniturah", ne znajo (ne želijo?) pa usmeriti svojih podrejenih v bolj demokratičen način komuniciranja, kar bi bistveno zmanjšalo težave prehoda.

Na tej točki se srečata "podrejenost" in "nadrejenost", kjer se pojavi ASERTIVNOST, ki ni ne ponižnost, ne agresivnost, ampak srednja pot med obema. Je sposobnost znati se postaviti zase, zagovarjati lastno mnenje, zavzemati se za nekaj, potegovati se za lastne pravice – vendar brez nasilja, s spoštljivim odnosom do drugačnosti drugega in do njegove svobode. Namenjena je torej varovati sebe, lastne vrednote, osebnost in dostojanstvo.

Na evropskem Zahodu in ZDA je asertivni trening priljubljena in razširjena metoda učenja veščin v načinu komuniciranja zlasti med poslovneži, delavci v javnih službah, strokovnjaki pri delu z socialno in vedenjsko motenimi, vodstvenimi delavci, v ženskih društvih in drugod.

Cilj tega učenja (treninga) je izboljšati ali povsem spremeniti tiste oblike dosedanjega načina komuniciranja, ki so za posameznika moteče in težko sprejemljive, a se jih nikakor ne more otresti. Zdrava komunikacija poteka v katerikoli skupini po psihodinamskih načelih, ki se jim ni mogoče izogniti. Latinski izraz communicare izhaja iz besede communis, ki pomeni splošen, skupen. Komunicirati pomeni torej "napraviti nekaj, kar bo skupno", usklajeno, jasno in sprejemljivo za vse udeležence. Pomeni poenotiti, združiti različnosti, in šele v kasnejšem pomenu tudi sporazumeti se.

Sporazumevanje pa lahko postane modro, če je hkrati razumno in pametno. Če je le razumno, je običajno obremenjeno s stališči, načeli, zapovedmi in pravili vseh vrst. Če je hkrati tudi pametno, posreduje ob sporočilih tudi doživetja in spoznanja.

Če želimo, da bo odnos med sodelavci demokratičen, jih moramo nagovarjati na demokratičnost, saj bomo potem lažje od njih pričakovali odgovornost.

Kdor se hoče naučiti asertivnosti, mora upoštevati pravila ustvarjalne komunikacije. Asertivno sporazumevanje je znak enakopravnosti in ustvarjalnosti, ki ga še kako potrebujejo vsi, ki smo kot osebnosti vključeni v medsebojne odnose, zlasti ko gre za odnose v delovnem okolju.

Tu nastopi interna komunikacija, vrsta komuniciranja, ki se izvaja znotraj podjetja, obenem pa je oblika MOTIVACIJE ZA DOBRO DELO ZAPOSLENIH. Namen internega komuniciranja je, da se pri zaposlenih pridobi želeno, visoko motivirano podporo podjetju in njegovim ciljem.

Smo radi na tekočem, kaj se dogaja okoli nas? Nas zanimajo najnovejše informacije? Še posebej, če so povezane z nami? Prav to je glavni razlog, zakaj postaja interno komuniciranje izredno pomembno. Ena izmed glavnih nalog internega komuniciranja je informiranje zaposlenih o tem, kaj se dogaja v podjetju, kakšni so organizacijski cilji, aktivnosti in dosežki podjetja. Tako lahko zaposleni najdejo lastnosti organizacije, ki jo – v njihovih očeh – naredi drugačno in boljšo od drugih.

Raziskave, ki so bile v zadnjih šestih letih opravljene v številnih slovenskih organizacijah, so v svojih ugotovitvah podobne tistim v tujini: slovenska podjetja imajo navkljub sicer opaznem interesu za to področje nesporne težave pri komuniciranju z zaposlenimi in uveljavljanju novih modelov internega komuniciranja.

Če povzamem: “Si predstavljate nogometno moštvo, kjer sta od enajstih le dva igralca goreče zavzeta za zmago, sedmim je vseeno kakšen bo izzid, dva pa celo igrata za nasprotnikovo moštvo!? Prav takšne razmere imamo v številnih podjetjih, kjer je stopnja zavzetosti presenetljivo nizka!”

1. Vsak zaposleni ima skriti, psihološki transakcijski , čustveni “račun” na katerega se nalagajo depoziti in … dvigujejo “obresti”!
2. Dober vodja zna veliko položiti na račun čez celo leto. Ko pač pride do “dviga”, saj problemov nikoli ne zmanjka, ljudje lažje sprejmemo tudi slabe novice, kritike, krizo!
3. Ključ je v  pozitivni spodbudi, pohvali, pozitivni povratni informaciji!...

V pomembno vlogo komunikacij lahko samo verjamete ali pač ne! Lahko jih štejete za močno orodje za uresničevanje organizacijske strategije ali pa uvrstite med tiste “mehke” kategorije, ki delujejo ali ne! Tretje možnosti žal ni! Vem pa, da to moje mnenje ne bo dovolj za vse tiste številne vodje, ki radi vodijo ljudi na osnovi številk! Toda vse, kar se da prešteti, še ne … šteje zares!

 

Klaudija Pertoci